Po 5 mesecih dela na naraščaju, se le pokaže rahla črtica. Bila sem zelo vesela, saj si ga oba želima. Dva dni pred testom se mi je pojavil rjav izcedek, nisem se obremenjevala, saj sem menila, da gre za vgnezditveni izcedek. Na žalost se je po dveh dneh še pojavila kri. Odšla sem v bolnišnico, kjer je bil tudi moj osebni ginekolog in ugotovil, da je šlo za spontani splav. Čez noč so me obdržali. Zjutraj po preiskavah sem lahko šla domov, saj je hormom hitro padel in ni bila potrebna abrazija. Sedaj počasi zaključujem 1 tedensko bolniško. Nestrpno čakam 25. marec, ko imam datum pri ginekologu.  Takrat v bolnici je omenil, da se vidi neka pregrada in da se o tem pogovoriva na pregledu. Res sem v skrbeh, saj si zelo želimo dojenčka in bo verjetno treba še kar nekaj časa potrpeti. Upam na najboljše.

Noseča sem. Saj ne morem verjeti. Noro. Kar metalo me je naokoli. In zdaj? Sem lahko še ista jaz ali naj se kar takoj spremenim v »nosečnico« brez trebuha? Neskončno veliko vprašanj in najraje bi kar takoj vse poklicala in jih obvestila. Moj najdražji je novico sprejel z veseljem, a vseeno je bilo v kotičku obraza zaznati negotovost. Skupaj sva se odločila, da počakava z novico še nekaj tednov, saj je tveganje v prvih tednih res visoko. Naslednje jutro sem poklicala svojo ginekologinjo in sestri sporočila veselo novico. Kako dober in topel občutek je bil, ko mi je čestitala in mi razložila, kdaj se prvič vidimo. Malo sem bila presenečena/razočarana, da bom morala počakati še nekaj tednov, ko bom lahko šla na pregled in na ekranu zagledala svojo pikico ali pikca. Občutek, da bom/sem mama, pa se je rodil v sekundi, ko je test zasijal v pozitivnem rezultatu. In že sem poletela pred računalnik računat, kdaj imam predvideni datum poroda.